Gozdni vrtec, gozdna šola

Stari smo pet, sedem, deset let. V šoli ne moremo dolgo tiho sedeti v klopeh, poslušati odrasle, barvati od črte do črte, se na pamet naučiti oblike, biti potrpežljivi in čakati na minutke za zdravje, ki so res samo minutke. Otroci smo, rabimo gibanje in to ne v zaprtem prostoru telovadnice ali mogoče tek na en kilometer. Rabimo gibanje in učenje skozi igro, v naravnih okoljih, kjer s prijatelji, gradimo, čutimo, doživljamo in se z veseljem učimo. Ampak v današnjem svetu to odrasli težko razumete. Nekaj velja samo na pamet naučena pesmica, snov, ki jo sicer pred tablo gladko ponovimo, vendar pogosto ne razumemo, ravne črte v zvezkih, ki ne smejo zaviti po svoje, čas, ki ga dosežemo, ko izračunamo deset računov, ali pa pravilno narisan medved, ki ne sme imeti večjega repa, kot je njegova glava. Učitelji (-ce), vzgojitelji(-ce), starši, babice, dedki gremo ven, gremo v naravo, tam se največ naučimo in potem naše glave tudi marsikaj razumejo. Gremo v naravo, skupaj z roko v roki. Poslušajte nas in nam zaupajte!

Slovenijo pokriva kar 60 odstotkov gozda, ki je nedvomno zdravo življenjsko okolje. Narava je praktično povsod okoli nas. Gozd v slovenski pokrajini opravlja številne naloge, ohranja biotsko raznovrstnost, blaži klimatske spremembe, je pomemben zadrževalnik vode, prostor za sprostitev in rekreacijo in še bi lahko naštevali. Poleg vseh teh nalog postaja gozdni prostor v zadnjih letih zanimiv tudi za šole in vrtce. Šole in vrtci, ki redno izvajajo vzgojno-izobraževalni proces v gozdu, opažajo velik napredek na posameznih področjih razvoja otrok.

Večina šol in vrtcev v Sloveniji ima dostop do gozda brez uporabe prevoznih sredstev. Toda v preteklosti in verjetno tudi v večjem delu današnjega izobraževanja je šola še vedno usmerjena v razred, besedilo v obliki prenosljivega znanja in učitelja kot poznavalca. Kurikul sestavljajo izbrana akademska znanja. V naši državi izobraževanje izven razreda ni zakonska zahtevano, zato je odločitev za odhod iz razreda v rokah posameznega vzgojitelja, učitelja ali vrtca oziroma šole.

Poučevanje v naravnih okoljih v neposredni bližini vrtcev in šol je več kot primerno za celostni razvoj otrok, šol in vrtcev ter celotne lokalne skupnosti. Gozdne učilnice in poučevanja na prostem nam namreč nudijo dovolj prostora za akademska znanja, razvoj socialnih veščin, izkušnje, sodelovanje in osebno predanost delu, radovednost, domišljijo in spontane individualne iniciative. Naše bližnje naravno okolje naj postane prostor, kjer lahko razvijamo identiteto, občutek za prostor ter obenem uživamo v prostoru in se seveda vanj vedno znova vračamo.

Kaj je torej tisto, kar lahko v Sloveniji preoblikuje »navadni vrtec ali šolo« v gozdni vrtec oziroma šolo?

uporaba bližnjega gozda oz. naravnega okolja, ki ga izberemo na osnovi kriterijev, kot so dostopnost, zdravje in varnost;

  • redni, pogosti obiski gozda (naravnega okolja) tedensko ali štirinajstdnevno za vrtec in mesečno za šole, skozi celo leto;
  • pri dejavnostih upoštevamo zmožnosti otrok in njihove individualne lastnosti;
  • raziskovanje in učenje ima značilnosti odprtega učenja;
  • dobro počutje vseh, tudi pedagoškega osebja, v naravnem okolju.

Kaj v praksi pomeni gozdni vrtec ali gozdna šola?

Pomeni čisto preprosta dejanja:

  • preseliti razred ven;
  • učenje pesmice na travniku;                                                                         
  • ponavljanje poštevanke pod drevesom;
  • peljati skupino otrok iz vrtca v gozd in ustvariti gozdno igrišče;                 
  • učiti jih ABC narave;
  • pomagati otrokom, da lažje dosežejo svoje cilje;
  • ustvariti mrežo naravnih lokalnih okolij za učenje.