Micina igralnica

Nekje na Gorenjskem je gozd, odmaknjen od ceste, vendar dovolj blizu, da je samo njihov.  Čigav je? Je neločljiv del skupine enaindvajsetih otrok, ki obiskujejo Vrtec Čriček v Zgornji Beli ter njihovih vzgojiteljic Mateje in Cirile. Gozd se imenuje Micina igralnica. Micina igralnica je v gozdu, sredi borovcev, kostanjev, smrek in hrastov. In ne, ne povemo vam, kje leži. Tudi rastlinska in živalska vrstna sestava v tem gozdu je nekaj posebnega.

Micino igralnico nam je Mateja predstavila že na seminarju, videli smo jo že fotografijah, nisem si pa predstavljala, da bo tako doživetje. Vedno, ko vstopite vanjo (pa četudi sami, brez otrok), lahko začutite prisotnost otrok z vzgojiteljicama, ki se je na nevsiljiv način dobesedno vtkala v gozd. Po gozdarsko bi rekla, da so postali del gozdnega ekosistema in to najbolj sonaraven način, kar ga človek lahko v naravi načrtno udejani. Narobe bo, če rečem, da so otroci posvojili gozd, tu je gozd posvojil otroke in ko si skupaj z njimi v gozdu dobiš občutek, da jih dobesedno varuje, tako kot varuje rastline in živali. Je njihov učitelj, preizkuševalec, srečna zvezda, sooblikovalec medsebojnih odnosov, njihovih misli, idej, je njihov vzgojitelj. Zasluge za to gredo predvsem vzgojiteljicam, njuni kreativnosti in energiji. Vesta kaj je dobro za otroke. 
Vzeli smo »Bubija« (voziček na slikah), dve prazni košari za nabiranje storžev in se odpravili iz vrtca proti gozdu. Otroci, vzgojiteljici Mateja in Cirila, ter moja malenkost. Po slabih desetih minutah hoje smo prispeli do igralnice, kjer sem ostala brez besed. Tudi vi bi. Lahko mirne duše rečem, da bi tam lahko ostala cel ljubi dan. Gozd si v vrtcu privoščijo tudi ob večerih.
Ampak najprej naloga, naredimo krožno pot, ker moramo nabrati borove storžke za obnovo čutne poti v vrtcu. Otroci tečejo, poznajo vse skrivnosti gozda, košare ostajajo bolj ali manj prazne (pa kaj, nobeden se zaradi tega ne sekira). Naenkrat skupinica otrok počepne in se začne oglašati ku-ku, ku-ku, ku-ku. Mislim, da slišijo kukavico, vendar se zmotim. Čepijo okoli orhideje, ki spada med kukavičevke. Zdaj mi je jasno, na krožni poti jih je ogromno in pri vsaki počepnejo v krog in ji »zakukajo«. Najbrž zato tako dobro uspevajo. Za tiste, ki jih ne poznate redke in zaščitene so (so na tako imenovanem Rdečem seznamu).

 


S triletno Tonjo spotoma nabirava različne vrste listov, cvetov, za masažo v lepotilnem salonu. »Glej to je mrtva kopriva, nič ne peče,« mi razloži in že me poboža po roki. Nabere lepo število različnih listov in cvetov, ponudim ji še smrekovo vejico, vendar je ne mara. »Ta pa pika,« mi odgovori. Očitno dobro ve, da ni primerna za masažo.
Vrnemo se do igralnice in že moram spoznati netopirje. Punce že visijo z dreves obešene za noge, z glavo navzdol. Na vejah visijo štiri smejoče se netopirke. Odločne in spretne so.
Nato me Tonja povabi v kotiček lepotilnega salona, kjer imajo samo pristno naravno nego, ki temelji na lokalnih in popolnoma svežih naravnih sestavinah, tudi blato je vmes.
Nekateri obračajo kose narezanih hlodov, iščejo živali. Točno vedo, kje se ta drobna bitja nahajajo. Najdemo strige, deževnike, železne kačice, polže in hroščke. Dajejo jih v lesene škatle, ki smo jih prinesli s sabo in jih opazujejo.
Malica je škatla orehov, ki so jih dobili od vaščanov. Trenje orehov in čiščenje jih popolnoma zaposli. V gozdu vsa hrana paše, pa četudi moraš do nje priti sam. Eden od otrok dvigne desko s tnala. Toda joj, pod desko za tolčenje orehov je skrito popolno presenečenje. Krastača. Za nekaj časa pozabijo na orehe, saj je ogromno dela s krastačo.
V gozdni kuhinji se peče pica, dobra je.

Skupina deklet se zabava na »Tarzanki«, vrvi obešeni čez visoko vejo. Guganje je več kot zabavno. Nekaj jih počiva v  visečih posteljah, ki so obešene med drevesi. Prav radi jih imajo, če si utrujen, pač malo počivaš.
Nekateri s pomočjo klobčičev vrvi med drevesi in grmovjem pletejo pajkove mreže. Dva fantka se umakneta z igrišča in sta popolnoma zatopljena v lastno igro.
Otroci so uigrani, skupina je starostno mešana. Mateja pove, da starejši vsako leto znova uvedejo v svet gozda mlajše otroke, ki se pridružijo skupini in zgodba se nadaljuje.
Vzgojiteljic ne slišiš, nobenih navodil, nobenega vpitja, igra otrok poteka sama od sebe. Mogoče se vam bo res zdelo čudno, ampak res sem dobila občutek, da jih gozd dobesedno varuje.
Nekdo, ki to bere bo rekel čisti luskuz, nadstandard. Vendar nič od tega, samo dobra ideja in volja vzgojiteljic ter hišnika. Vse je narejeno izključno iz naravnih materialov, nobenih stroškov.
Vas je zamikalo. V jeseni se zagotovo srečamo, ne v Zgornji Beli, ampak v Micini igralnici,  do tačas pa ohranimo njeno skrivnost. Ja, Mateja in Cirila, po odhodu iz vrtca sem šla še enkrat nazaj. Hvala za dan, ki ste ga naredili.
Vse se je dogajalo, 27. maja 2016.


Natalija Györek